»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«

»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«

»Nisi več Dorian Gray, / postal si le slikar, / mesto modela sem zasedel jaz.«

»vedno imam tri kože, ker sem se počutil kot monstrum že v otroštvu, iščoč vezi, kjerkoli je dišalo po njih, kjerkoli je vbod pustil, da se kdo okuži z mano«

»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«

»Rodil se je sin. Sin!? ... In v trenutku sem vse pozabila. Kot da vekove čakala sem nanj, ko da le zanj sem vsa leta živela. Vse bolečine, vse muke bi zanj, vse bi za malega spet pretrpela.«

»Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.«

»Ližeš mi prste na nogah, imaš me v rokah, ostrina bradavic ujame prste, blazinice postanejo vlažne.«

»Nikoli ne izgubi spoštovanja do besed, še posebej ko spozna, da ji vsaka črka omogoča zapis v zadnjo pesem zadnje pesnice.«